Veliko ljudi, ki se spopada s kronično bolečino, opravi vrsto zdravniških preiskav, ki ne pokažejo jasnih odstopanj ali ne potrdijo prisotnosti telesne bolezni. Kljub temu bolečina vztraja – premika se po telesu, spreminja intenzivnost in obliko, a ne izgine. V takšnih primerih se pogosto izkaže, da bolečina ni le telesna, temveč tudi psihosomatska – prepletena s posameznikovim notranjim doživljanjem, čustvi in osebnostnimi značilnostmi.
Raziskave kažejo, da so določene osebnostne lastnosti povezane z večjim tveganjem za razvoj in vzdrževanje kronične bolečine. Med njimi izstopajo:
- Visoka stopnja perfekcionizma – nenehna notranja napetost, nezmožnost sprostitve, občutek, da nikoli ni dovolj dobro.
- Zadrževanje čustev – zlasti jeze in žalosti, kar pogosto vodi v telesno napetost in somatizacijo.
- Nizka sposobnost postavljanja mej – osebe, ki se prekomerno razdajajo in težko rečejo “ne”, pogosto doživljajo utrujenost in telesno izčrpanost.
- Visoka senzitivnost – posamezniki, ki močno občutijo dogajanje okrog sebe, a težko regulirajo notranje preobremenitve.
Te značilnosti same po sebi niso »slabe«. Postanejo pa dejavniki, ki povečujejo tveganje za nastanek bolečine, kadar so dolgotrajno prisotne v stresnem okolju, brez ustrezne podpore.
Zato je pri obravnavi kronične bolečine pomemben celosten pristop – usmerjen ne le v lajšanje telesnih simptomov, temveč tudi v prepoznavanje in razumevanje notranjih vzorcev ter čustvenih dejavnikov, ki lahko bolečino ohranjajo ali krepijo. S povezovanjem telesnega in čustvenega vidika ter z ustvarjanjem varnega prostora za raziskovanje lastnih doživljanj, lahko postopoma razvijemo nove načine soočanja in okrepimo občutek nadzora nad svojim življenjem.
metaPot 
Komentiraj